Vabimo vas, da si preberete poučen članek o osnovah reševanja iz vode.

Mnogokrat v potapljaških reševalnih enotah in gasilskih vrstah teče beseda o reševanju iz vode. Kaj hitro se resni pogovori zaustavijo predvsem pri tehnikah posredovanja oziroma samega reševanja. Pa si poskušajmo razložiti v prvi vrsti smisel reševanja:
Za uspešno reševanje utapljajočih je dobro poznati patofiziološke osnove utapljanja. Poznamo tako imenovano ''suho'' in ''mokro'' utopitev: Znano je, da je preživetje pogojeno s časom, ki ga ponesrečenec preživi pod vodo in vsekakor od hitrosti in časa reševanja ko ponesrečencu nudimo pomoč po ustreznih postopkih reševanja-oživljanja. Prav pri omenjenem posredovanju čas igra zelo pomembno vlogo, saj zamujene minute ni moč nadoknaditi. O možnosti preživetja govorijo različne literature kjer najdemo podatke:

''Suha utopitev'' se pojavi predvsem pri neplavalcih lahko pa tudi pri plavalcih, ki precenjujejo svoje znanje. Pri omenjeni utopitvi je posledica refleksna zapora poklopca na dihalni poti v grlu in ponesrečenec ne more vdihniti. Največkrat pride do omenjene težave pri večjih temperaturnih razlikah med telesom-površino kože in vodo oziroma tako imenovane hidroalergije oziroma emotivnega šoka. 

''Mokra utopitev'' se lahko pojavlja pri plavalcih kot tudi neplavalcih ne glede na njihove izkušnje. Brezupna zavestna ali refleksna obrambna reakcija, ki se pojavi, pelje ponesrečenca v nezgodni lijak, saj s svojim fizičnim delom (mahanje vse povprek, kričanje) povzroči prekomerno izčrpavanje organizma, pogrezanje telesa v vodo s tem pa do zalitja dihalnih poti z vodo in utopitve.

Vsekakor pa ne moremo preko dejstva, da poznamo tudi bistvene razlike pri utopitvi v slani in sladki vodi, v kolikor pripelje situacija do vdiha vode v pljuča. Zakaj gre:

Sladka voda hitro prehaja skozi stene alveol – pljučnih mešičkov ter s tem povzroča razredčitev krvi in posledično povečanje volumna tekočine v žilah. Poveča se krvni pritisk in prav tako obremenitev desnega dela srca, ki potiska kri preko glavne žile odvodnice - aorte po telesu. Pride do razpada eritrocitov in sproščanje velikih količin kalija. Nekako po 3-6 minutah pride do fibrilacije in zastoja srca.

Slana voda povzroča prehajanje tekočine iz krvnega obtoka preko sten alveol v morsko-slano vodo, ki se nahaja v pljučih. Poveča se koncentracija krvi in zmanjša se cirkulirajoča se tekočina. Na podlagi omenjenega pride do izmenjave krvnih beljakovin z ioni morske vode (natrij, klor, magnezij). Natrijevi ioni povzročajo zmanjševanje kalijevih ionov, kar ima za posledico zastoj srca v približno 5-8 minutah.

Zaradi prehoda beljakovin iz krvnega obtoka v alveolah pride hitreje do pljučnega edema-zatekanja pljuč in tako pogosteje opazimo peno na ustih.

Ne glede na vse zgoraj napisano in brez opredelitve okoliščin lahko povzamem faze, ki sledijo pri utopitvi. Ko ponesrečencu potone glava do odsotnosti prej omenjene refleksne zapore kar je pripeljalo do povečane koncentracije ogljikovega dioksida v krvi in posledično do izgube zavesti. Ko se omenjeni refleks sprosti in je glava v vodi ponesrečenec začne vdihovati tekočino-vodo. Ritem srca se ob tem poveča in pride do arterijsko venskega pritiska. Ko dihanje preneha, pade krvni pritisk in srce zastane.

Veliko utapljajočih smo gasilci že rešili, vendar je bil uspeh vsekakor boljši pri tistih, ki so jih pravočasno rešili iz vode in so bili še pri zavesti, mnogo slabši pa je končni izid pri nezavestnih, še posebno, če so jim odpovedale osnovne vitalne funkcije.

Ljudje so pri reševanju spoznali, da je pomembno biti zelo previden pri samem reševanju utapljajočega saj so ti lahko v posamezni fazi utapljanja zelo nevarni za reševalce. Veliko je bilo primerov dvojnih utopitev, kjer reševalci niso poznali reakcij utapljajočih njihove agonije in so tako izgubili svoja življenja.

Prav na tem mestu, smo izpostavljeni tudi mi, saj kot gasilci v svoji dejavnosti rešujemo tudi na vodi. Za tovrstna posredovanja je stalna pripravljenost enot, katere imajo možnost hitrega izvoza in ustreznega posredovanja zelo pomembna.

Najlažje napišem podatek, da je reševalec najbolj varen takrat kadar ne gre v vodo, kar pa je seveda v večini primerov nerealno.

V nadaljevanju bom skušal na kratko predstaviti nekaj osnovnih tehnik reševanja iz vode, v naslednjih številkah pa podrobneje določene tehnike glede na razmere (vreme, okolje,…):

V osnovnih primerih govorimo predvsem na splošno, pri čemer ne upoštevamo različnih specifik kot so: stoječe vode, tekoče vode, reševanje na ledu, reševanje v primeru povodni in deročih vod.

Velikokrat lahko usposabljanja in reševanja delimo tudi glede na število reševalcev. Res je, da se najpogosteje pojavlja en reševalec, ki z določenim načinom rešuje, drugi pa skuša zagotoviti varnost. Večje število reševalcev se pojavlja predvsem takrat ko rešujemo s pomočjo čolna, če predpostavimo dejstvo, da je za vplutje čolna potrebno več ljudi. Pogosto pa potrebujemo tudi več ljudi za transport ponesrečenca na kopno še posebej ko je ponesrečenec v nezavesti. Dejstvo je, da je število reševalcev pogojeno tudi s krajem kjer se je to zgodilo (obala, mestno jedro, osamljen kraj,…)

SAMOREŠEVANJE:

Samo-reševanje pomeni, da se plavalec sam reši iz situacije, ko mu grozi utopitev. Samo-reševanje je najbolj pogosto pri nenamernih padcih v vodo, ponesrečenih skokih v vodo, prevrnitvi čolnov, brodolomih, krčih plavalcev, slabosti plavalcev, ko se neplavalec znajde v vodi,…

REŠEVANJE IZ OBALE:

Reševanje onemoglih plavalce iz obale ponavadi poteka s pomočjo sredstev, ki jih imajo enote namensko za reševanje (reševalna žrd, reševalni obroči, drogovi, vrvi,…) ali pa tudi naprave, ki so nenamenske in so improvizirane (veje, debla, mornarski kavelj, vesla,…). Težava pri reševanju iz obale je v tem, da mora aktivno sodelovati tudi utapljajoči, kar velikokrat ni moč pričakovati. Ponesrečeni mora biti v zavestnem stanju, v kolikor izgubi zavest odpade tudi reševanje s pomočjo sredstev namenjenih za reševanje.

OSEBNO REŠEVANJE:

Osebno reševanje je način, kjer reševalec osebno s plavanjem in svojimi načinom reševanja rešuje in reši utapljajočega. Omenjen način je edini način reševanja iz vode, kjer lahko rešujemo utapljajoče v vsaki fazi utopitve in v vseh pogojih. Pri nezavestnih osebah je to edini možen način reševanja. Osebno reševanje plavalcev, ki so onemogli je ena izmed najpogostejših oblik reševanja in eden od najnevarnejših načinov. V kolikor je utapljajoči v agoniji-paniki je ta način še posebno nevaren, saj lahko kaj hitro pride do dvojne utopitve. Zelo pomembno je plavanje reševalca, saj mora znati dobro plavati z nogam in po ustreznih postopkih reševati z rokami.

Pri osebnem reševanju je pomembno dobro poznati tehnike osvoboditve tako imenovanih prijemov ukleščenja in rešitve.

Ko enkrat uspemo obvladati utapljajočega, ki je bil pred tem v agoniji pa je dobro poznati načine transporntnih prijemov za lažje transportiranje-vlečenje utapljajočega do obale ali čolna.

REŠEVANJE S POMOČJO ČOLNA

Čolni morajo biti ustrezno opremljeni z reševalnimi obroči ali reševalno vrečo-vrvico. V reševalni čoln naj bo tudi opremljen s kompletom za oživljanje in kisikovim kompletom. Vsekakor pa mora biti izvedba čolna ustrezna glede na vrsto vode (mirne, hitre, morje,…)

Reševalni čoln se uporablja takrat kadar je razdalja od potrebnega mesta reševanja prevelika in zato transport otežen. Tako pa je potrebno poznati tudi ustrezne tehnike skoka reševalca v vodo, vožnja samega mornarja motorista, delo ostalih reševalcev in podobno.

IZOBRAŽEVANJE NA PODOČJU REŠEVANJA NA VODI

Marsikatera enota zaradi majhnega števila tovrstnih posredovanj in fizično napornega praktičnega dela, tovrstna izobraževanja niti ne uvrsti v svoj plan izobraževanj. Kar štirideset prostovoljnih in poklicnih enot po Sloveniji ima tako imenovane koncesije - naloge zaščite in reševanja ob nesrečah na tekočih ter stoječih vodah, ki jih opredeljuje 20.člen Uredbe o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč.

Posredovalci svoje znanje pridobijo po programu uvajalnega in temeljnega usposabljanja za reševanje iz vode za potrebe CZ, gasilcev in drugih sil za zaščito, reševanje in pomoč, ki ga izvaja izobraževalni center za zaščito in reševanje v sestavi uprave ter druge pravne in fizične osebe.

Program med drugim preizkusi fizično kondicijo plavalcev - reševalcev. Naj omenim, da se po tovrstnem programu letno izvedejo v povprečju trije tečaji, kar je po številu enot, katere so zapisane v uredbi izredno malo oziroma nezadostno. Potrebno je izvajati tudi obdobne fizične preizkuse za osebe, ki so opravile D program reševanje iz vode in sicer vsake tri leta.

Predstavitveni seminar je namenjen vsem, ki si želijo spoznati osnovne veščine reševanja na in iz vode s pomočjo priročnih sredstev, čolna in osebnega reševanja. Udeleženec predstavitve prisluhne predavanju o osnovnih veščinah reševanja in osnovni opremi. Po opravljenem teoretičnem delu pa se izvede še praktični prikaz reševanja na in iz vode. Po končani prestavitvi kandidat za svojo prisotnost prejme potrdilo o udeležbi na prikazni vaji.

UČNI PROGRAM je razdeljen na teoretični in praktični del:

Teoretični del zajema:

- predstavitev programa,

- fizika – hidrostatika,

- fiziologija reševanja in preiskovanja,

- planiranje,

- podvodno okolje.

- predstavitev osnovne osebne opreme za delo na in ob vodi

- predstavitev osnovnih veščin in prijemov za reševanje

o transportni prijemi

o ukleščenja in rešitev reševalca

o ostalo

Praktični del zajema:

- PRIKAZ osnovnih veščin in prijemov za reševanje

o transportni prijemi

o ukleščenja in rešitev reševalca

o ostalo

- PRAVILNO posredovanje s pomočjo čolna

o posredovanje s namenskih in improviziranih sredstev

- NEPRAVILNO posredovanje s pomočjo čolna

- PRAVILNO posredovanje s pomočjo čolna – reševalec v vodi:

- NEPRAVILNO posredovanje s pomočjo čolna

- POSREDOVANJE iz obale - brega

Po zadnji predstavitvi reševanja se izvede transport na obalo in prva pomoč ponesrečencu.

Namen vaje je prikazati osnovne veščine in opremo za varno delo na in ob vodi ter pravilno ukrepanje in postopanje ob potrebi po reševanju oziroma nudenju pomoči ponesrečeni osebi.

AVTOR:
dipl.inž. Jure Dolinar inž.
- inštruktor potapljanja,
- potapljač reševalec, 
- reševalec na in iz vode,
- vodja enote MOL,
- inšt., predavatelj ICZR

Literatura:

Igor Urh, Potapljač P1, P2

Jure Dolinar, diplomsko delo - Gasilec potapljač

Vladimir Verdnik, Potop v modro

Alan Mountain, Ronjenje

Šink, Reševanje

Federal Emergency Management Agency, Tehnical rescue incident

Zakon o varstvu pred utopitvami, Ul, št.42/2007 - UPB1

Pravilnik o reševalcih iz vode, Ul. št. 118/2004

Uredba o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč, Ul. št. 92/2007

http://www.euro-diver.net