Obiskali smo potapljaške prijatelje v NEUMU! Skupno potapljanje in druženje je bilo kljub malce hladnejšemu vremenu več kot odlično. Na sliki od leve proti desni: Miro Galić, Toni Krašovec, Maja Krašovec, Anže Pečar in Ljubinko Divnić (Miro in Ljubinko sta člana bosanskega potapljaškega kluba Pelagos).

Neum je občina in zanimivo mesto Bosne in Hercegovine, ki leži na Jadranski magistrali, med Pločami in Dubrovnikom. Za Neum je značilno dolgo in vroče poletje, zelo kratka in blaga zima. Je pomorsko mesto, ki ima največ sončnih dni, ponaša pa se z lepimi, zlasti prodnatimi plažami in številnimi turističnimi objekti. V terminu od 15. 10. do 19. 10. 2009 je RK PELAGOS vse ljubitelje potapljanja, sonca, narave in čistega morja povabil na potapljaški vikend in stažne potope v Neumu. Tokrat smo se povabilu odzvali trije potapljači, ki smo ponosno zastopali slovenski PD Euro Diver.

V četrtek smo se za enkrat spremembo malo bolj zgodaj odpravili iz službe, »brzinsko« pograbili vso opremo in krenili na pot proti edinemu koščku bosanskega morja, Neumu. Že pred polnočjo smo prispeli na cilj, kjer nas je toplo pozdravila bosanska ekipa potapljačev na čelu organizatorja izleta -inštruktorja in predsednika bosanskega potapljaškega kluba Pelagos, Miroslava Galića. Utrujeni od poti smo se dokaj hitro namestili v sobah penzijona Tašo in zaspali.

Naslednji dan po zajtrku smo začeli z aktivnimi pripravami na prvi potop, ki so zaradi manjših zapletov z električno napeljavo in kompresorjem, trajale nekoliko dlje, kot smo pričakovali. Na srečo smo imeli s seboj »mojstra« Tonija, ki je popravil kabel, napeljal trofazni tok, hkrati poskrbel še za nekaj malenkosti in usposobil kompresor, da smo lahko napolnili jeklenke. Naš planirani dopoldanski potop smo torej preskočili zaradi vseh potrebnih priprav, popoldne, po odličnem kosilu, ki nam ga je pripravila naša banjaluška kuharica Milena, in po kratkem počitku na sončku, pa smo le uspeli pripraviti vse potrebno in z vso opremo odkorakali približno 40 metrov nižje do obale. Prvi potop smo torej opravili v neposredni bližini večjega neumskega hotela Sonce. Potop je bil dober, zaradi vetra, ki je veselo razmetaval mulj po morskem dnu, pa je bila vidljivost zgolj 3 do 4 metre. Morje je bilo kljub pozni jeseni še vedno presenetljivo toplo (21 °C), po licih pa so nas prijetno božali topli sončni žarki. Po slabi uri potapljanja smo se dvignili proti gladini morja in se pogovorili o prvih vtisih z dna bosanskega morja. Na mestu potopa smo opazili predvsem smeti in nekaj manjših rib ter morskih ježkov, najgljoblje pa je globinomer pokazal na 15,2 metrov. Kot vestni potapljači smo po potopu seveda poskrbeli za opremo, ki smo jo temeljito oprali in posušili. Po potopu smo si ponovno privoščili krajši počitek, medtem pa nas je že čakala odlična večerja, med katero smo naredili tudi načrte za naslednje potope, se družili ob pesmi in pijači ter zanimivih pogovorih obujali zlasti čase iz nekdanje skupne države.

V soboto, 17. 10. 2009, smo se zbudili že pred osmo. Sprva smo načrtovali pripravo čolna za izplutje, vendar smo se odločili, da bi nam to vzelo preveč časa. Zato smo se kar z avtomobili odpravili proti bližnjemu gojišču školjk, kjer smo si od lokalnih ribičev sposodili barko in se s slednjo odpravili na »Hride Lopata«. To je bil za vse tri člane Euro-Diverja prvi potop iz čolna in moramo priznati, da so nam težka oprema in pomanjkanje prostora na čolnu, povzročili kar nekaj preglavic. Vseeno se nam je uspelo »pometati« v morje, Anže pa je poskrbel tudi za to, da smo čoln varno zasidrali in privezali ob manjši otoček v bližini svetilnika. Tam je nastalo tudi nekaj komičnih posnetkov, ki si jih bomo lahko ogledali ob našem naslednjem srečanju. Ves čas nas je zvesto spremljala burja, ki nam seveda pri suhih oblekah ni povzročala večjih preglavic, vsekakor pa ne moremo izraziti enakega mnenja po zaključenem potopu, ko smo vsi premraženi tekmovali, kdo se bo uspel hitreje preobleči in kdo bo nase spravil več toplih kosov oblačil. Sam potop na Lopati je bil zelo zanimiv. Zaradi varnosti (močnega toka) smo se počasi spuščali ob vrvici, hkrati pa na kamnitem morskem dnu opazovali številne leščurje, ki so se bohotili v vsej svoji lepoti. Opazili smo tudi več čudovitih morskih zvezd in koral. Najglobljo točko smo dosegli pri 20,3 metrih. Po zaključku potopa smo se s čolnom hitro odpeljali proti obali, kjer smo nakupili nekaj »mušul« za večerjo ter si nabrali tudi nekaj čudovitih granatnih jabolk. Zvečer nam je Milena pripravila školjke v buzari, kar je bila po celotnem dnevu vsekakor pika na i.

V nedeljo, na naš zadnji dan v Neumu, smo prvotno planirali potop okoli Malega školja, vendar smo morali zaradi vremena spremeniti načrte in se odpraviti proti Velikemu školju. Tam smo ponovno opravili potop iz obale. Vidljivost je bila dokaj dobra, temperatura vode še vedno zmernih 19,4 °C in precej bolj prijetna kot zunanja temperatura. Kljub rahlemu dežju se nismo pustili zmotiti in ob povprečni globini 12 metrov dosegli najglobljo točko pri 15,1 metrih. Ponovno smo občudovali številne leščurje, morske zvezde, razbitine čolnov in manjše ribice, ki so poplesavale okoli nas ali pa nas zgolj začudeno opazovale iz varnih zavetišč. Ob vrnitvi v penzion Tašo nas je že čakalo okusno kosilo - bosanska specialiteta iz mesnih kroglic v čebulnih ovojčkih s slastno paradižnikovo omako in krompirjem. Po kosilu in še zadnji bosanski kavici smo se odpravili v sobe in pripravili prtljago za na pot proti domu. Anže, Toni in moja malenkost smo se nato poslovili od bosanskih kolegov – Mira, Ljubinka in Milene ter jim obljubili, da se najkasneje prihodnje leto spet srečamo. S tem se je zaključil naš podaljšani potapljaški vikend, ki smo ga preživeli ob lepotah Jadranskega morja. Seveda ne zadnjič…