Samo mestece je dokaj slikovito. Razteza po celem zalivu, ki je globoko zarezan v otok in se zaključuje z naravnim »lokobranom« proti Velebitskem kanalu. Za prikaz zgodovine, so na tem lokobranu obnovili »tunarico«, opazovalnico za tune. Ta se je včasih uporabljala pri spremljanju jat tun, ki so nekoč bile zelo pogosto v tem delu Jadrana. Temu v prid pričajo tudi »tunarice« postavljene v Bakarskem zalivu.

Ob prihodu v potapljaški center Neptun, kjer smo bili dogovorjeni za bivanje in potope, nas je dočakalo popolnoma drugačno vzdušje kot ob prihodu v mesto. Lokal je bil poln obiskovalcev, potapljačev, ki so šli na potop ali se vračali iz njih. Ko smo se zvečer zbrali in si razdelili ležišča, smo se ob klepetu poskušali dogovoriti o potopih, ki so nas čakali tisti vikend. Vsi načrti so bili odvisni od napovedanega vetra. Za soboto smo si kot cilj zastavili tri in za nedeljo en potop. Čeprav nas je zjutraj dočakalo mirno morje, se je z zbujanjem dneva počasi zbujal tudi veter in valovi. Zaradi tega smo se za prvi potop odločili za obisk »haus reefa« in vstop v vodo z obale. Ob vstopu v vodo nas je dočakala še kar solidna vidljivost in peščena tla, ki brez sonca niso ponujala preveč živahnih barv. Pa tudi živalski svet ni bil preveč pisan. Globina potopa ni presegala dvajsetih metrov. Med potopom smo imeli priložnost »obiskati« tri potopljene čolne, ki so osamljeno ležali v pesku, vsak na svojem koncu zaliva.

Ob dekompresijskem postanku, nam je inštruktor iz potapljaškega centra, priredil malo predstavo z ogromno jato knezov, ki so nas radovedno spremljali in se nam z vsem pogumom nastavljali naravnost pred maske. Cela jata se je zbrala ob njegovi roki v kateri je držal razpolovljenega ježka. In čeprav je bilo zanimivo videti vse tiste »požrešnice«, se mi je obenem tisti ježek prav smilil (kakor tudi nekaj naslednjih, ki so služili celotnemu »šovu«). Ob izstopu iz vode in pospravljanju opreme, nas je lepo »do kosti« prepihala burja, ki nam ni prihranila drhtenja ob niti enem preoblačenju tisti vikend.

Ker veter ni ponehal in z njim tudi valovi ne, smo se po premisleku ponovno odločili za potop v »haus reef«. Nekateri so se odločili, da bodo ostali na suhem, čeprav bi težko rekli, da je temu res bilo tako, saj se je vetru pridružil še dež. Čeprav smo izvedli praktično identičen potop, svet pod vodo vseeno ni bili isti. Kot da bi prišle iz svojih skrivališč, je tokrat bilo vidnih zelo veliko rdečih zvezd in smaragdnih zvezdašev. Ob pogledu v eno skalnato luknjo, samo našli nekaj škarpočev, ki so z svojimi velikimi očmi neustrašno strmeli v nas. Med plavanjem mi je padlo v oko nekaj zelo rumenega. To je bil rumeni slamnik, ki se je, osamljen s svojim »klobučkom«, podal na nam neznano pot.

Pred zvečer načrtovanim potopom, je v prostorih centra imel krajše predavanje naš kolega Miha, ki je bil tudi (uspešen) organizator tega vikenda. Predstavil nam je nekatere novosti s področja potapljanja, s katerimi se je seznanil na seminarju DAN-a v Avstriji. Po zanimivi predstavitvi in krajši razpravi, smo se nekateri ponovno podali v veter, v še mokre obleke in v morje, na pričakovani potop. Cilj je seveda bil znan: »hišni greben«. To je zame bil prvi nočni potop in zato je zame bilo doživetje že samo opazovanje teme oz. opazovanje zgolj tistega, kar so osvetlile naše luči. Med potopom nas je Miha zaustavil na nekem platoju in nam pokazal naj ugasnemo lučke. V ne popolni temi, smo ob premikanju rok bili deležni veličastnega svetlikanja planktona. Čeprav nas tudi tokrat živalski svet ni preveč radodarno »počastil« s svojo prisotnostjo, nas je s svojo mirnostjo presenetila živo rdeča mala bodika, ki je, pri vseh lučeh usmerjenjih vanjo, neustrašno ostala ležati na pesku. Po izhodu, pospravljanju opreme in kratkem klepetu, smo se utrujeni in zadovoljni odpravili spat.

Že ponoči nas je zavijanje burje po strehi pripravljalo na tisto, kar nas je zjutraj čakalo. Sončen dan, a še močnejši veter. Sama sem se zjutraj sprehodila do strani, ki gleda proti kopnem in lahko sem občudovala belo peno na valovih, po katerih se je v močnih sunkih kotalila burja. Po dolgem premišljevanju in obotavljanju, četrtič »house reef« v tem mrazu ali ne, smo se v skoraj 100% postavi odpravili v vodo. In za to smo bili nagrajeni z enim zares krasnim, pomirjajočim potopom. Po dobrih 68ih minutah potopa, smo vsi prišli iz vode z nasmehom. To je bil eden tistih potopov, ko ne vidiš nič novega ali presenetljivega, vseeno pa ti pokaže bistvo potapljanja samega – doživetje miru in spokoja pod vodo z svojimi somišljeniki. Tako zadovoljni smo se spakirali in podali na pot proti domu. Ob poti smo se ustavili na kosilu in še zadnje skupne trenutke tistega vikenda izkoristili za »opravljanje« vikenda in besedami: »To bo potrebno kmalu ponoviti!«